Denar ni stvar talenta, temveč prepričanj

Nekatere ljudi je strah premišljevati o tem, kakšne misli so ponotranjili in kakšne navade jih pripeljejo do rezultatov. Verjamejo, da stvari v življenju so, kot pač so. Moje mnenje je obratno, mislim, da s pomočjo pravih informacij in z vajo lahko do zadovoljive mere osvojimo večino veščin in navad ter dosežemo večino ciljev, ne glede na prirojene talente. Zelo navdihujoča se mi je zdela knjiga Talent is overrated, ki sem jo brala pred leti..

Otroke je najtežje naučiti tisto, česar še sami ne znamo. Velikokrat žalostna opazujem ljudi, ki se vidijo kot vsoto preteklosti, na katero nimajo dosti vpliva. Še več: odklanjajo odgovornost, da bi se začeli izboljševati na področjih, kjer evidentno delujejo slabo. Vrhunec so taki, ki rečejo: meni moji niso nič zapustili, pa sem se znašel, naj se znajde še moj otrok. Opazujem uspešne ljudi in zdi se mi, da delujejo ravno obratno: sistematično preverjajo, katere naučene navade in značajske poteze jih ovirajo na poteh do ciljev in aktivno odpravljajo svoje pretekle napake in zmotna mišljenja. Kakšen dar so starši, ki se trudijo otroke učiti takšnega videnja življenja.!

Prepričanje, da veliko veščin lahko do precejšnje mere s pametnim in rednim treningom (in razumevanjem, kako stvari delujejo) osvojimo, je veliko koristnejše od prepričanja, da je ključen talent ali neki drug faktor zunaj našega dosega. Tudi to je namreč le ena od ponotranjenih neresnic, zgodb, ki se spremeni v hipu, ko odklonimo njeno ponavljanje in jo zamenjamo s čim  koristnejšim. Zakaj bi si ponavljali zgodbo, ki nas omejuje? Zakaj ne bi raje aktivno vzeli vajeti v svoje roke in ukinili vlogo žrtve, ki se ji stvari dogajajo?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja